Ko samo ljubezen ni dovolj

Lepe stvari se redko zgodijo čez noč. Včasih je nanje potrebno čakati, dolgo čakati. Na poti do sreče naletiš na tisoč ovir in pogosto se sprašuješ zakaj jaz? Odgovora na to vprašanje pa ni in ga morda nikoli ne bo. Ker veš, da zmoreš vse in še več, grizeš in se ne vdaš. Čeprav boli in ti je solz že zdavnaj zmanjkalo, greš z dvignjeno glavo in občasno zaigranim nasmeškom naprej.

Redko pišem o osebnih stvareh, posebno o tako bolečih, a tokrat želim to izliti iz sebe.

Ko samo ljubezen ni dovolj

Večina parov se na neki točki odloči za korak naprej v zvezi. Midva sva se za ta korak odločila pred tremi leti in pol. Ko se ti zdi, da je nadgraditi ljubezen tako zelo preprosto, a kmalu naletiš na sto ovir in solzam ter razočaranju ni in ni konca, le zagledaš sonce. Le kdo bi mislil, da je imeti oziroma narediti otroka tako zelo težko?

Ker eno leto po operaciji ni bilo tako željenega plusa, sva bila zopet primorana obiskati zdravniško pomoč. Odločitev je bila na dlani – ne preostane nama drugega kot postopek umetne oploditve. Terapija z injekcijami je bila še najmanj. Dogodki v glavi pa so povsem druga zgodba. Po prvem neuspelem postopku, je sledil drugi. Ko sva končno zagledala čarobni plus, bi najraje poletela in objela ves svet! Vendar so se moje sanje in želja po otročku po enem mesecu razbile na milijon koščkov. Razočaranje nad sabo in svojim telesom je bilo neizmerno. Ni bilo besede, ki bi me potolažila in vzela bolečino.

Ker je bila bolečina tokrat prevelika, da bi jo bila pripravljena ponovno deliti s svetom, sva se za tretji postopek odločila povsem na skrivaj. Pred tem je k nama prišla tudi kužika Emy, ki mi je misli povsem preusmerila in nama prinesla novo energijo in ogromno ljubezni, ki jo premore le kuža. Skratka, tretji postopek je bil uspešen. Čeprav sem še danes, v 23. tednu nosečnosti, v skrbeh, da bo vse tako kot mora biti, poskušam skrbi odmisliti in se prepustiti in uživati v nosečnosti. Hkrati pa komaj čakam, da bo tu marec, ko bo najina štručka pri nama doma.

Čeprav je najina ljubezen neizmerna, je bila v tem primeru žal premalo. A hkrati je dovolj močna, da je prestala vse padce, čustvene izlive, razočaranja in je zato le močnejša.

Fotografije: Aida’s photography 

Pozdravček,

Priporočam ti še naslednje objave

4 komentarji

  • Draga Maja, res mi je hudo da si morala/sta morala čez vse to. Ampak prišla sta ven močnejša in vajina ljubezen se je verjetno samo še okrepila. Psi so res čudoviti in upam, da se z bodočim članom dobro ujameta. Do konca nosečnosti pa ti želim samo zdravja in vse dobro obema. Naj bo porod lepa izkušnja in naj mala štručka samo še začini vajino ljubezen. Čeprav te ne poznam, sem prepričana da boš čudovita mama. <3

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.