Moje počutje skozi nosečnost

Za nekatere (oziroma za večino) je nosečnost najlepše obdobje v življenju. Že sam občutek in zavedanje, da v tebi raste novo življenje, je neverjeten. In res ni lepšega občutka, ko začutiš brce svojega otroka in opazuješ kako se tvoj trebuh premika. To so nepozabni trenutki. Žal pa lahko nosečnost spremlja tudi mnogo nevšečnosti in za tiste mamice je to obdobje vse prej kot pravljično.

Moje počutje skozi nosečnost

Prvo trimesečje

Če si prebrala objavo o moji poti do magičnega plusa (objavo najdeš tu), potem veš, da je za mano IVF postopek (umetna oploditev). Kljub temu, da je bil plus na testu presenečenje, oziroma bolj velika želja, so bili občutki ob tem mešani. Seveda sva bila oba neizmerno vesela, po drugi strani pa se je v moji glavi odvijala borba med strahom, zaskrbljenostjo, srečo in veseljem. Pravi koktejl čustev.

Ker je bilo poletje, sem poskušala čim manj razmišljati in se obremenjevati s tem, če je postopek tokrat uspel, temu nisem mogla uiti. Obiski stranišča so bili nočna mora, analiza wc papirja pa vsakič znova obvezna in hkrati nepotrebna. Sama sebe sem s tem le dodatno mučila in spravljala v nepotreben stres.

Po prvem uktrazvoku, ko sem videla bitje srčka, so se strahovi malenkost zmanjšali, a niso in niso želeli izginiti. Vse do nuhalne svetline je bil prisoten močan strah, če je sigurno vse kot mora biti in ali bom morda spet razočarana.

Na srečo me v teh treh mesecih ni mučila slabost in bruhala nisem niti enkrat. Počutje je bilo dobro, utrujenost na višku. Mislim, da sem prespala vsaj pol poletja.

Drugo trimesečje

Začetni strah se je končno umaknil in čas je bil, da svoje bližnje razveseliva s težko pričakovano novico. Rojstni dan sva izkoristila in vsem podarila najino darilo. Tudi okolica je počasi opazila, da se moj trebušček sumljivo veča.

Z rastjo trebuščka so se skrbi manjšale. Kljub temu sem vsak večer panično poslušala bitje srčka, da sem lahko mirno zaspala. Utrujenost je na srečo minila, pojavila se je želja po pomfriju. Hoja po stopnicah in v hrib je postala zahteven podvig, ki se je včasih končal z groznim sopihanjem.

Po prvih brcah sem končno postala sproščena in lahko rečem, da sem šele takrat zares začela uživati v nosečnosti.

Tretje trimesečje

Sem na polovici tretjega trimesečja in že nestrpno pričakujem prihod najine malčice. Kljub zatekanju, globoki sapi in prijetno okroglemu trebuščku, se počutim odlično. Trenutno me skrbi le to, če bova do časa uspela urediti otroško sobico. O porodu raje še ne razmišljam. Nočem biti že sedaj v nepotrebni paniki.

Vsem trimesečjem je skupno to, da sem zelo občutljiva in hitro planem v jok. Tudi brez razloga. Baje sem tudi zelo pozabljiva. Baje.

Pred mano je le še 50 dni in svet se mi bo postavil na glavo. In komaj čakam, da postanem MAMA.

Pozdravček,

Priporočam ti še naslednje objave

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.